SPREMEMBE ZAKONA O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV – OBVESTILO

Ministrstvo za delo družino socialne zadeve in enake možnosti je z posameznimi sindikalnimi centralami pričelo usklajevati spremembe Zakona o reprezentativnosti sindikatov, ki naj bi uredil vprašanje reprezentativnosti sindikatov in pravice do sodelovanja v socialnem dialogu. 

V ZRSS smo se seznanili z zadnjimi verzijami zakona, ki občutno posega v pridobljeno reprezentativnost. Na ministrstvo pristojno za delo smo naslovili zahtevo po vključitvi ZRSS v usklajevanja. Nedopustno je, da delodajalska stran skuša tako pomembno materijo usklajevati le s delom sindikatov, ne usklajuje zakonske materije z sindikalnim združenjem, ki je reprezentativno v več kot enajstih dejavnosti. 

Prispevek na temo:

Delavce tarejo kriza, slabe plače, negotove gospodarske razmere, spremembe na trgu dela, tudi slabe izkušnje z neodgovornimi delodajalci. Vse več je poklicev in dejavnosti, ki nimajo svojih sindikatov, oblike zaposlovanja se spreminjajo, veliko je prekernih delavcev in samozaposlenih, v procesih globalizacije delovna sila migrira in sindikalno ni primerno organizirana.

Kako sindikati sledijo vsemu temu s svojo organiziranostjo in načinom dela?

Goran Lukič, izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je prepričan, da se sindikati prilagajajo zahtevam časa: “Situacija na trgu dela ni enaka, kot je bila pred dvajsetimi leti. Ne smemo pa se povsem prilagajati, ker ne moremo v celoti pristajati na take razmere, potem bi delovali preveč defenzivno. Prihodnost sindikatov ni odvisna le od organizacije sindikata, temveč od članstva in od tega, v kolikšni meri si upa posamezni delavec uveljavljati pravice, ki so mu dane. Preveč je delavcev, ki so tiho.”

Doktor Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani pa pravi, da je razočaran nad slovenskimi sindikati, ker se niso uspeli posodobiti in prenoviti kot sindikati bolj zdravih družb. To se je, na primer, zgodilo v skandinavskih državah. A tudi po njegovem mnenju so sindikati nujni in pomembni, a bi morali biti drugačni: “Članstvo sindikatov je nezadovoljno in preveč pasivno, predvsem so premalo angažirani bolj izobraženi delavci. Slovenski sindikati bi se lahko zgledovali po tistih sindikatih v tujini, ki znajo pridobivati mlade in izobražene ljudi.”

Članstvo in reprezentativnost

Reprezentativni sindikati zastopajo vse zaposlene v podjetjih, panogah in na ravni države.  Zakon o reprezentativnosti sindikatov določa, da mora imeti reprezentativni sindikat, če je del zveze sindikatov, včlanjenih najmanj 10 odstotkov delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica, če pa deluje samostojno,  zakon zahteva 15-odstotno članstvo. Članstvo sindikat izkazuje le enkrat, takrat, ko želi pridobiti reprezentativnost.  Če bi torej, hipotetično, reprezentativni sindikat izgubil večino svojega članstva, bi še vedno ostal reprezentativen.

Peter Pogačar, generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti:

“Zakon ne predvideva kasnejših preverjanj članstva, ko sindikat enkrat pridobi status reprezentativnosti.”

Pogačar meni, da bi bilo to treba spremeniti in da bi sindikati s  tako transparentnostjo (objavljanjem podatkov o številu članov) pridobili večjo verodostojnost na pogajanjih. Napoveduje pa, da bo spremembo težko doseči, saj bo vsak zastopal svoje interese. Tudi prof. dr. Marko Jaklič je  prepričan, da bi morali biti podatki o sindikalnem članstvu javno dostopni.

Število članov v slovenskih sindikatih upada zaradi različnih razlogov. “Hrbtenica sindikatov je organiziranost na terenu,” poudarja sindikalist Lukič.

Zakaj je število članov sindikata taka skrivnost? “S strani delodajalcev doživljamo pritiske, naj objavimo število članov sindikata. Število članov, moč članstva je naše pogajalsko izhodišče,” odgovarja Lukič, ki to vprašanje obrne takole: “Kakšna pa je reprezentativnost delodajalcev? To je za delodajalce še bolj nerodno vprašanje!”

V danske sindikate je včlanjenih 80 odstotkov zaposlenih. Kako jim je to uspelo? “Če se svet spreminja, se morajo spreminjati tudi sindikati, to je njihov moto,” pojasnjuje dr. Jaklič.

Goran Lukič pa je izpostavlja, da je potreben prelom v razmišljanju o tem, do katere meje je delavec pripravljen čakati in molčati, ko mu delodajalec govori, naj še malo potrpi: “Tolerančna meja delavcev v Nemčiji je izjemno  nizka, ker se zavedajo svojih pravic. V Sloveniji je pritisk delodajalcev izjemno močan. Treba se je organizirati, brez tega ne gre!”

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*